Ideja o spletnem aktivizmu se mi je sprva zdela dokaj posrečena. Nova možnost širjenja informacij in političnega pritiska, ki hitro in učinkovito doseže svojo ciljno publiko, nekakšna nadgradnja peticije.
Videti je, da si je velika večina tistih, ki so sploh vedeli, da so volitve v evropski parlament, končno oddahnila. Vsaj za nekaj časa smo se “rešili” nasmejanih političnih obrazov na plakatih, javnih soočenj in predvolilnih udarcev pod pasom.
Če izvzamemo poklicne politike, se Slovenci in Slovenke po stopnji ukvarjanja s politiko razdelimo na tri skupine.
Ob vsesplošni poplavi in vedno večji popularnosti blogov je postalo jasno, da so lahko poceni in učinkovito orodje za promocijo. Naj gre za znane osebnosti, promocijo svojih talentov, idej, znanj, izdelkov, programov ali predstavitev podjetja – bloganje je praktično sestavni del dobre oglaševalske kampanje. Tudi pri nas poznamo uspešne primere korporativnega bloganja, precej poskusov pa je žal neuspešnih.
Z razcvetom spletnih socialnih omrežij se je razrastlo tudi njihovo število uporabnikov in količina objavljenih informacij. Od uporabnikov je odvisno, koliko časa bodo namenili neki spletni skupnosti in kakšne informacije bodo ob tem delili z ostalimi uporabniki.
